Modela EPR in EPR 1200 (EDF, Francija)
EPR je bil v osnovi skupni francosko-nemški projekt, ki se je začel leta 1992 v sodelovanju podjetij Framatome (del Areve med letoma 2001 in 2017) (Francija) in Siemens (Nemčija). Spada v III. generacijo reaktorjev in je bil razvit in ustrezno nadgrajen na osnovi preverjene tehnologije reaktorjev II. generacije. Zasnova EPR sloni na zadnjih izvedbah reaktorjev N4 (francoski) in KONVOI (nemški).
Prva delujoča EPR enota je kitajski Taishan 1, ki je začel obratovati decembra 2018. Taishan 2 je začel obratovati v maju 2019. Obe enoti EPR, ki sta se začeli graditi v Evropi, v Olkiluotu na Finskem in v Flamanvillu v Franciji, sta se med gradnjo spopadali z zamudami. Enota Olkiluoto EPR je bila marca 2022 priključena na omrežje, v aprilu 2023 je pričela z rednim obratovanjem. Enota Flamanville EPR je bila predvidena za prvo polnjenje z gorivom v drugem trimesečju 2023, po prvem obratovalnem ciklu pa je predvidena zamenjava reaktorske glave. Dve enoti v Hinkley Point C (HPC) v Združenem kraljestvu sta bili dokončno potrjeni septembra 2016, glede na zadnji status (februar 2023) bosta predvidoma dokončani do leta 2028.
Iz reaktorja EPR je bil razvit reaktor EPR1200 nekoliko nižje moči. Osnovna razlika med reaktorjema je ta, da ima EPR štiri hladilne zanke, medtem ko ima EPR1200 samo tri hladilne zanke.
